Spomladanski izlet v Toskano

Add Your Heading Text Here

Toskana je svetovno znana regija v centralnem delu Italije, ki se razprostira med Firencami na severu in seže daleč proti jugu, skoraj do Rima. Ob njenem imenu prikličemo v spomin poševni stolp v Pizzi, konjske dirke v Sieni, razkošne vile na gričkih, kamor vodi pot skozi drevored cipres, na Cianti in Peccorino, in še in še…

Letošnje prvomajske praznike smo se tako odločili za izlet v južni del, od Siene do term Saturnia, kar predstavlja obisk centralnega dela Toskane, vključno z vsemi manjšimi mesteci, kot so San Gimignano, Montepulciano, Montalcino, Pienza in druga. Kot cilj smo si izbrali naravne terme Cascate del Mulino (Saturnia) – https://www.cascate-del-mulino.it/it/ ki so enkraten naravni termalni park ob starem mlinu, s termalno vodo 37st Celzija skozi vse leto in prostim kopanjem 24ur na dan.

Siena

Pot sva začela v večernih urah in proti jutri prispela na PZA v Sieni (https://www.sienaparcheggi.com/it/1061/Area-di-sosta-%22Fagiolone%22.htm), kjer sva bila naslednjih 24 ur za 20€. Parking ima vodo in odtok odpadne vode ter WC, ni pa elektrike. Do mesta je nekaj kilometrov rahlo navkreber peš hoje, a druge opcije skoraj ni bilo, ker je bil drugi PZA zaseden s prostorom za Covid19 testni center. Siena je prelepo mesto, polno številnih ulic in trgovinic, dobre hrane.

Najbolj pa je znan osrednji trg, kjer potekata 2x letno konjski dirki Palio. Če ste ljubitelji James Bonda, si oglejte prizor posnet na trgu v filmu QUANTUM OF SOLACE (https://www.youtube.com/watch?v=fdtd16vKiDw).

Montepulciano

Po Sieni nas je pot vodila v Montepulciano, starodavno mesto na vrhu griča, obdano z obzidjem, ki dovoljujej vhod le skozi nekaj glavnih vrat. Izziv je vedno s parkingom avtodoma, za nameček so bili vsa parkirna mesta za avtodome zasedena zaradi lunaparka. Tako sva tavala po okolici in na srečo našla prosto parkirno mesto pri cerkvi Sanctuary of the Madonna di San Biagio (ob cesti levo in desno je širok makedam, ki dovoljuje lep parking večjih avtodomov, dovoljeno pa je tudi prenočiti).

Od tu je lepa pot mimo cerkve v mesto po strmem klancu. Cerkveno obzidje je obrnjeno proti zahodi in ponuja lep pogled na Toskano ob sončnem zahodu, s kozarčkom belega ali rdečega iz kakšne od vinskih kleti.

Midva sva obiskala Cantina Ercolani, s številnimi podzemnimi skladišči vina in prikazom, kako so nekoč živeli, pridelovali vino ter olivno olje. Po ogledu seveda sledi brezplačna degustacija in pa nakup kakšne buteljke za seboj.

Omeniti morava, da je »korona« precej prizadela turizem Toskane, saj so številne restavracije, bari, trgovine ali vinske kleti še vedno zaprti, prav tako ni bilo pretiranega življenja v mestih, večinoma kakšna skupina turistov, domačinov pa prav tako za vzorec.

Pienza in Montalchino

Naslednja na poti sta bila Pienza in Montalchino, dve manjši mesteci, ki sva jih obiskala na poti proti termam. Pienza je znana po ovčjem siru Pecorino (https://osteriadellorcia.com/en/pienza-sheep-cheese-tasting-pecorino-tuscany/), obveznem sestavnem delu testenin carbonara (https://theglobetrottingpanda.wordpress.com/2012/04/28/cucinare-conservatore-the-perfect-carbonara/ ).

Po sprehodu skozi mesti in ogledu trgovinic s siri in salamami smo nadaljevali pot proti Saturniji, ki leži skoraj na južni meji Toskane.

Saturnija – Slap pri mlinu (Casate del Mulino)

Saturnia leži skoraj na južni meji Toskane. Tja ne vodi ne avtocesta ne kakšna široka pot, temveč smo se po slikoviti toskanski pokrajini vozili po precej poškodovanem cestišču. Cesta je zelo razgibana, gor in dol po gričkih, tako, da smo za 70km porabili kar nekaj ur. Proti večeru smo prispeli do PZA-ja (http://www.alvearedelpinzi.com/1-Main/2-Home), ki ima že elemente kampa (predvsem tuš, WC in elektriko). Cena za 24h je 16€, manjše doplačilo je potrebno le za topel tuš (50c).

Saturnia je topliško mesto v Toskani, kjer najdete prav poseben vir vode. Potok s pretokom okrog 800 litrov na sekundo tvori velike naravne terme – bazene in kaskade, ki se idilično zlivajo eden v drugega.

Do termalnega potoka in bazenčkov je iz PZA-ja kakšne pol ure hoje po lepo urejeni pešpoti. Predlagamo obisk zgodaj zjutraj, saj so terme kar popularne pri lokalcih in ob deseti uri je bilo že kot na tržnici. Vstop v naravne terme je povsem brezplačen, le nekaj metrov stran pa najdete prav tako brezplačno parkirišče. Čeprav je parkirišče ogromno, se zna ob povečanem obisku hitro napolniti.

Voda je prijetno topla (37 stopinj), ob starem mlinu je tudi manjši slap, kjer termalni potoček pada po kaskadah in ustvarja manjše bazenčke. Po kopanju imate rahel žveplen vonj, a počutje je dobro in poživitveno. Žal so zaprli manjši bar ob samem kopališču, tako da morate s seboj vzeti vse, priporočljiv je tudi sončnik, ker naravne sence ni.

San Gimignano

Naslednje jutri smo pot nadaljevali proti jugu, da smo v Grosseto skočili na pravo cesto in se odpravili na sever še do mesteca San Gimignano, kjer sva preživela zadnjo noč na PZA-ju 4km iz mesta (Area di Sosta camper S. Lucia). Od parkinga do mesta vozi krajevni avtobus, karte pa se lahko kupi na postaji za 2€. Do mestnega jedra se lahko odpravite tudi peš, mi smo potrebovali 30 minut zmerne hoje.

Zagotovo je ena od znamenitosti mesta najboljši sladoled na svetu v Dondoli (https://www.gelateriadondoli.com/home-uk.html) , ki je dobil laskavi naslov na Expo v Milanu in sicer s sladoledom CREMA di SANTA FINA – z žafranom in pinjolami. Priporočamo – če boste le čakali v 30m dolgi vrsti. Manjši trik za sladokusce – pridite zvečer pred zaprtjem ko je vrsta precej krajša, sladoled pa je res dober.

Kot vsa mesteca je tudi tukaj izbilje vina, sirov, namazov, salaminov vseh vrst ipd, skratka raj za gurmane. Cenovno je tudi razpon ustrezen, od sprejemljivih manjših lokalov do seveda dragih restavracij z michelinovimi zvezdicami. Kar vam srce in brbončice poželijo. A kot pravemu avtodomarju priporočamo, da v lokalnih enotekah nakupite vse sestavine po vašem izboru, poiščete kak prelep kotiček ob potu, obzidju, travniku ali cvetočih poljih, pogrnete preprogo in v prelepih pogledih uživate sami, v dvoje ali ob dobri družbi. Nepozabno!

Nasveti

Letošnja jesen še ni pokazala zob, tako da nismo potrebovali gretja,

PZA-ji so vedno dobro urejeni in nudijo ob zmernih cenah vse potrebno, tudi varnost (vsi so razsvetljeni, nekateri imajo tudi osebje)

Parking je na prostih mestih dovoljen, a vseeno vprašajte kakšnega lokalca, če je vse OK in če lahko prespite. Marsikateri parking si tudi oni vzamejo za svojega in nan postavijo kontejnerje, prikolice, lunapark ipd. V stara mestna jedra ne hodite, ker so ceste zelo ozke in včasih predstavljajo izziv. Tudi makedamske potke po prelepi pokrajini v lovi z dobro fotografijo so včasih ograjne in potem težko obrneš – čeprav google pravi, da se lahko nadaljuje pot.

Koles nismo potrebovali in smo po mestih hodili peš. Ker je veliko strmin je za vse z manj kondicije priporočljiva pomoč elektrike in motorja.

Lokalne ceste po Toskani, tudi ena najlepših po dolini Val d’Orcia (https://www.discovertuscany.com/valdorcia/) je na določenih mestih zelo slaba in ima številne vdore in luknje. Ne hitite!

Cene goriva so v Italiji loterija, a na določenih mestih se ga dobi še vedno po precej nižjih cenah kot na avtocestah na poti tja ali domov.